(kratkoročna možnost za Slovenijo - podrobnosti, podvariante, primerjave)

Uroš Boltin

Ljubljana, julij 2005

1. Uvod
2. Kje smo
3. Kam lahko gremo
   3.1  Aktualni predlog
   3.7  Predlog
4. Primerjava s Slovaško
5. Kje še se skriva UTD

1. Uvod

V zadnjem času se aktualizirata dve sicer stari ekonomski ideji, ki pa nista nikoli dobili prav široke podpore. Verjetno zato, ker je ena, o enotni davčni stopnji (EDS) videti preveč radikalno desna, druga, o univerzalnem temeljnem dohodku (UTD) pa preveč radikalno leva. V resnici pa se pri teoretikih obe ideji pogosto pojavljata v paketu (npr. Anthony B. Atkinson), saj se njuni radikalno levi in desni učinki lahko v veliki meri medsebojno izničijo, ostanejo pa mnogi koristni učinki, pri čemer je administartivna poenostavitev samo eden od njih.

Z "desna" in "leva" tu mislim na stopnjo egalitarnosti družbe, torej na to, kaj je kratkoročno dobro za bogate in kaj za revne. "Kratkoročno" tu pomeni, da govorimo o delitvi kolača v izhodiščni velikosti. Kaj je za koga dobro na daljši rok in kaj to pomeni za prihodnjo velikost kolača, je seveda že stvar klasičnih levo-desnih polemik, v katere se tu ne bi zapletal. Spremembam, ki ne spreminjajo stopnje egalitarnosti, recimo "egalitarno-nevtralne".

Pri EDS ni nujno vztrajati pri najširšem razumevanju tega principa. Bistvena je linearna dohodnina (LD), torej enotna dohodninska stopnja. Za zbliževanje še drugih vrst davkov se sicer tudi najdejo tehtni argumenti. Ne pa nujno za popolno izenačitev, tudi več težav je s tem.

Namen tega prispevka je pokazati, da sta LD (ne nujno cel EDS) in UTD paket, ki sodi skupaj. Če ju zmešamo v pravem razmerju, lahko dobimo kakršno hočemo stopnjo egalitarnosti. Zgolj na tej osnovi je torej nesmiselno nasprotovati poenostavitvi, ki jo prinašata obe ideji, in ki lahko ima še mnoge druge koristne učinke.

V predlogih v nadaljevanju se sicer skušam držati čim bliže obstoječi stopnji egalitarnosti. Ne z namenom, da bi navijal ravno za takšno stopnjo in nobeno drugo, ampak z namenom pokazati, da je to možno. Da sama odločitev za reformo ne prejudicira določenega premika v desno (ali levo). Če hočemo npr. bolj desno, kot smo sedaj, bomo pač šli, z vsemi razvojnimi učinki tega in socialno ceno vred. A to bo z osnovno idejo v bistvu nepovezana odločitev, čeprav bi jo sprejeli v paketu.

Nekaj preračunavanja (izhodišče je aktualni predlog) nas pripelje do ugotovitve, da bi bil proračunsko ta hip v Sloveniji povsem izvedljiv model, kjer bi imeli enotno 25% dohodninsko stopnjo (pri plačah računano od bruto plače) in okrog 34.000 SIT temeljnega dohodka za vse polnoletne državljane, ne le ob kratkoročni ohranitvi obstoječih neto dohodkov zaposlenih (UTD+plača) in povprečne obremenitve gospodarstva, ampak vsaj v grobem tudi ob dolgoročni ohranitvi razmerij med socialnimi sloji. (3.7: Predlog)

V računih pogosto navajam natančne decimalke. To je namenjeno predvsem ilustraciji postopka, da je laže slediti, od kod se je vzela kaka številka. Seveda mi je jasno, da vse predpostavke, iz katerih sem izhajal, ne veljajo tako natančno, in da se lahko končne številke še razlikujejo za kakšnega tisočaka sem ali tja. Profesionalna simulacija bi verjetno lahko natančneje pokazala, pri kakšnih številkah se vse izide. Toda ljudi ne zanima le končna bilanca, zanima jih tudi, od kod se kaj vzame, zakaj kdo dobi več in na čigav račun. Zato se mi zdi koristno objaviti takšne "peš" izračune, iz katerih je vse to bolj razvidno.

 

2. Kje smo

Imamo dve ideji, en aktualni predlog uvedbe EDS (glej 3.1), nekaj drugih držav za primerjavo in seveda imamo sedanji sistem v Sloveniji, ki ni le izhodiščno stanje, ampak da tudi neko orientacijo, kaj se nam je doslej zdelo približno pravično.

 

2.1    Univerzalni temeljni dohodek,

torej zamisel, da naj država vsakemu državljanu preprosto izplačuje nek fiksen stalen dohodek, ne glede na to, kaj počne, se v svetu občasno pojavlja že dolgo. V novejšem času jo je obudil Philippe Van Parijs. Njegove argumente in reakcije nanje smo v slovenščini dobili v knjižici založbe Krtina: Brezplačno kosilo za vse? (2004). Edina dežela, kjer to že imajo v praksi, pa je menda Aljaska (1680 USD letno, podatek 1999).

Glej tudi http://www.etes.ucl.ac.be/BIEN/Index.html

 

2.2    Linearna dohodnina

Enotna dohodninska stopnja je uvedena že v nekaj več državah, a večina razvitih držav vztraja pri progresivni dohodninski lestvici, ki naj bi bila bolj socialno pravična. S tem se najbrž lahko strinjamo, vsaj dokler nimamo boljšega socialnega korektiva za razmerje med bogatimi in srednjim slojem (za najrevnejše sicer nekaj precej nepreglednega že imamo). Progresivna lestvica pa ima tudi slabe plati. Marsikaj o težavah z njo je že bilo povedanega. Tu bi zaradi kasnejše reference omenil le eno:

 

2.3    Družinska anomalija v sistemu s progresivno lestvico

Načelo pravi: "Bogatejši naj plačuje sorazmerno več." Toda koliko je kdo bogat? Je npr. nekdo, ki vzdržuje nezaposleno ženo, enako bogat, kot nekdo z enakim dohodkom, katerega žena tudi zasluži primerljiv dohodek? Ali je ta drugi dvakrat bogatejši? Progresivna lestvica o tem ne ve nič. Davčna olajšava za vzdrževanega družinskega člana je samo (približno) nadomestilo za splošno olajšavo, ki bi jo dobila žena, če bi del dohodka zaslužila ona, ne pa tudi za progresivnost lestvice. Posameznik je samostojen subjekt, a le dokler državi tako ustreza. Če bi žena brez lastnih dohodkov želela socialno podporo, bi se država brž spomnila na skupno družinsko vrečo. Tu je nedoslednost v načelu, ki pa bi jo v okviru sedanjega sistema težko popravili. Verjetno bi bilo brezupno zapleteno.

 

2.4    Druge države

Dežela, o kateri se v tej zvezi največ govori, je Slovaška. Zaenkrat je uvedla le EDS brez UTD. Dosegla je razvojne cilje (tuje investicije), a plačala visoko socialno ceno in žal za mnoge postala negativen zgled. Sedaj resno razmišljajo o predlogu, da bi uvedli nekaj efektivno podobnega UTD, čeprav temu pravijo drugače. Več v poglavju 4 (Primerjava s Slovaško).

Od držav, po katerih se raje zgledujemo, tudi Irska zelo resno razmišlja o uvedbi UTD. Pravzaprav se s postopnimi reformami davčnega in socialnega sistema že gibljejo v tej smeri.
Glej:  http://www.etes.ucl.ac.be/BIEN/Files/Papers/2004HealyReynolds.pdf

 

2.5    Sedanje stanje

V Sloveniji imamo sedaj progresivno dohodninsko lestvico. Poglejmo najprej različico, ki je veljala do lani in smo jo očitno vsaj nekaj let sprejemali kot približno pravično. Torej 6 dohodninskih razredov, obdavčenih po stopnjah 17%, 35%, 37%, 40%, 45%, 50%.

Če bi zgornji del lestvice, to je vse razrede razen prvega, izravnali na 35%, bi se nekaterim sicer precej poznalo, a država bi izgubila le približno 4% dohodnine. (glej izračun) Ta del progresivnosti ima torej bolj simbolno kot prerazdelitveno funkcijo, gre bolj za zavist kot za socialno pravičnost.

A ta izravnava še ne pomeni, da smo izenačili bogate s srednjim slojem. Progresivna lestvica namreč deluje tako, da vsi, ki presegamo 1. razred, plačamo dohodnino od dela dohodka do zgornje meje 1. razreda po 17% stopnji. Tistim pri dnu 2. razreda to predstavlja večji, bogatejšim pa manjši delež njihovega dohodka. Zato efektivna stopnja narašča postopno, šele pri zelo bogatih bi se približala 35%.

Bistvo progresivne lestvice je v veliki razliki med 1. in 2. razredom. Če bi še stopnjo v 1. razredu dvignili s 17% na 35%, bi država pobrala kar okrog 50% več dohodnine (izračun). Za vse, ki smo v drugem ali višjih razredih, bi se v tem primeru dohodnina povečala za natanko enak pavšalen znesek (287.021 SIT v letu 2004), to je 18% polovice povprečne plače, kolikor je razpon 1.razreda. Če bi odpravili še splošno olajšavo, pridemo skupaj na številko 410.638 SIT letno, oz. 34.220 SIT mesečno. Tudi tistim pri vrhu 1.razreda se ne bi poznalo dosti manj. Če bi potem država vsakemu zaposlenemu izplačala ta znesek nazaj, bi bili približno tam, kjer smo.

Tisti niže v 1.razredu bi sicer iz tega naslova morali dobiti nekaj manj. A veliko takšnih dela v industriji, ki je v težavah in jo država na različne načine subvencionira, tudi z oprostitvijo davka na izplačane plače. Torej jim nekaj daje še na drug način.

Tudi nezaposleni dobivajo nekaj od države. Najprej so tu davčne olajšave za njihove vzdrževalce, ki bi jih lahko odpravili in denar nakazovali direktno upravičencem. Potem pa so tu še vse mogoče oblike socialnih pomoči. Natančne strukture tega ne poznam, a če pogledamo delitev proračuna, (npr. slika na ovojnici dohodninske odločbe za 2003), je pod oznako "transferi posameznikom in gospodinjstvom" (brez pokojnin) narisan kar zajeten kos torte, skoraj toliko kot vsa dohodnina skupaj. Če se vsaj pol tega denarja deli kolikor toliko razpršeno (torej ne peščici upravičencev s tehtnimi razlogi za večje potrebe, npr. invalidom), lahko rečemo, da tudi nezaposleni dobijo od države v povprečju znesek, primerljiv zgornji številki. Nekoliko na slabšem so le vzdrževani družinski člani premožnejših zavezancev, ki razen dohodninske olajšave ne dobijo nič. To je povezano z nedoslednostjo sedanjega sistema (glej razdelek 2.3: Družinska anomalija).

Razen te anomalije torej lahko ugotovimo, da efektivno že imamo linearno dohodnino (35%) in UTD (okrog 34.000 SIT mesečno).

Letos veljavna lestvica (16%, 33%, 38%, 42%, 50%) je sicer zaradi manj izrazite stopnice in strmejšega srednjega dela manj prikladna za tak račun, tudi statističnih podatkov še ni. A če se januarja z našimi neto plačami ni zgodilo nič zelo dramatičnega, pomeni, da se efektivno ne razlikuje močno od lanske.

Če bi torej LD in UTD tudi uradno uvedli, ne bi bilo nobene večje prerazdelitve bogastva med socialnimi sloji. Takšna razmerja smo že zdavnaj sprejeli kot približno pravična. Zadržek, da se tu ponuja nekaj v principu nerazumnega in nesprejemljivega, je torej na trhlih nogah. Vprašanje pa je seveda izbira parametrov.

 

2.6    Preostale razlike

Ostane le še dilema, ali želimo za vsako ceno izločiti (proračunsko nepomembno) peščico ljudi, ki jih socialna birokracija prepozna kot "neupravičeno brezposelne". Zapleten sistem, s katerim moramo zaradi tega živeti vsi, je vsekakor visoka cena za to. A kdo so ti "lenuhi"? Morda delavke v Lendavi, ki niso hotele službe, za katero se je vnaprej vedelo, da ne bo plačana? Za zavodske birokrate je to priložnost, ki je ne smeš zavrniti. Podpora ugasne v vsakem primeru, če plače "nočeš" ali če je ne dobiš. Ali pa vsi tisti, ki plače že dolgo niso videli, statusa brezposelnih pa si ne morejo urediti, dokler se vleče stečajni postopek. Ali pa ga sploh nihče ne sproži, ker bi bili stroški večji od stečajne mase.

Obstoj te peščice pomeni negotovost za mnogo večji del prebivalstva. Marsikomu se lahko zgodi, da se bo znašel v situaciji, ko njegova objektivna težava ne bo sodila v noben birokratski predalček. Za tiste, ki res imajo izbiro med zaslužkom in brezdeljem, pa 34 tisočakov mesečno najbrž ni številka, ki bi jim zadoščala.

Obsežnejšo utemeljitev, zakaj ni smiselno razlikovati med ljudmi, ki so do nekega državnega dohodka upravičeni, in tistimi, ki niso, najdemo v delu Van Parijsa in soavtorjev.

Vprašanje je tudi, če ni število takšnih celo manjše, kot tistih, ki v sedanjem zapletenem sistemu (bolj ali manj legalno) uspejo izkoristiti socialne pomoči (mogoče več kot eno, ker nihče ne opazi prekrivanja), čeprav tudi nekaj zaslužijo in imajo pri tem olajšave in nizko dohodninsko stopnjo. Težko verjamem, da bi kakršnakoli reforma pogojnih pomoči to uspela v celoti odpraviti. UTD pa se gotovo ne bi z ničemer prekrival, saj bi se vedno vedelo, da ga ima vsak, in bi se ob uvedbi od vseh drugih pomoči ali olajšav avtomatsko odštel. (V najslabšem primeru bi se potem prekrivali samo še ostanki teh pomoči, če bi jih bilo še vedno več. A tega bi bilo že ob majhnem UTD veliko manj. Marsikakšnega majhnega ostanka se komu, ki ni res v stiski, morda niti ne bi zdelo vredno uveljavljati, država pa bi tu nekaj prihranila.)

 

3. Kam lahko gremo

3.1    Aktualni predlog

Člana vladnega strateškega sveta Jože P. Damijan in Sašo Polanec sta predstavila predlog davčne reforme, ki uvaja EDS 20% z letom 2007. Recimo mu "aktualni predlog". Verjamem, da za tem predlogom stoji zelo resna ekonomska analiza in da se računi izidejo. Meni diploma iz fizike ne daje kompetenc, da bi sam izračunal vse to. A če se oprem na njune rezultate, lahko z nekaj navzkrižnimi primerjavami pridem do variant, ki bi se morale iziti približno enako. Razlikujejo pa se po stopnji egalitarnosti. Aktualni predlog ponuja le EDS brez UTD, torej je desen in žanje temu primerno nasprotovanje sindikatov. A škoda bi bilo, da bi predlog na tej točki v celoti padel, saj je v njem marsikaj koristnega in verjetno tudi nespornega.

Prehodno načelo ohranitve neto dohodkov je gotovo smiselno, a ne reši vsega. Če je bruto cena mojega dela višja, bo to prej ali slej slabo zame. Manjše povpraševanje po mojem delu pomeni zame večjo verjetnost izgube dela, slabšo pogajalsko pozicijo in potem prej ali slej tudi slabšo neto plačo. Kljub temu načelu ni vseeno, koliko kdo plača davka.

Nekateri cilji predloga pa najbrž niso sporni:

1. poenostavitev
2. prenos davčnega bremena s cene dela na DDV
   (odprava davka na izplačane plače in znižanje povprečne dohodnine)
3. znižanje davka na dobiček pravnih oseb

 

3.2    Variante dohodnine

Naredimo nekaj računov. Aktualni predlog predvideva splošno olajšavo v podobni višini kot je sedaj. (Isto velja tudi za predlog delovne skupine M.Kranjca za reformo obstoječega sistema s progresivno lestvico.) Zato se pri primerjavah lahko pogovarjamo o dohodninski osnovi, kakršna pač ostane po odbitju te olajšave.

Označimo:
x = dohodninska osnova (po odbitju vseh olajšav, ki še ostanejo po aktualnem predlogu)
y = dohodnina
K = 1000 SIT (letno)

V aktualnem predlogu velja:   y = 0,2 x

V 2.razredu sedanjega sistema pa je:   y = 0,33 ( x - 1300 K ) + 208 K

oz.:   y = 0,33 x - 221 K

Če bi ta formula veljala za vse, tudi če gre v minus, bi imeli linearno dohodnino 33% in UTD 221.000 SIT letno. (Odprava splošne olajšave tu še ni všteta)

Premici se sekata v točki pri   x = 1700 K,   y = 340 K.
Skozi isto točko gre npr. tudi vmesna varianta   y = 0,28 x - 136 K
ali pa bolj "leva" varianta   y = 0,4 x - 340 K

x = 1700 K je blizu povprečne dohodninske osnove, če govorimo samo o zaposlenih, torej izhajamo iz povprečne plače. Povprečnemu zaposlenemu je torej vseeno, katero od naštetih variant izberemo. Ker je zveza med plačo in dohodnino linearna, je povprečna dohodnina enaka dohodnini iz povprečne plače. Če bi formula veljala samo za zaposlene (vključno z neto prejemniki, ki jim gre v minus, saj so všteti v povprečni plači), bi bilo torej vseeno tudi proračunski blagajni. Seveda pa ni vseeno tistim, ki so nad ali pod povprečjem.

Varianta   y = 0,2 x   je nagnjena izrazito v desno glede na sedanje stanje. Bogati ne le, da dobijo vso razbremenitev na račun višjega DDV in odpravljenih olajšav, ampak nekaj celo neposredno na račun revnejših ( 0,2 x > 0,16 x ).

Pri varianti npr.   y = 0,4 x - 340 K   je pač obratno.

Varianta   y = 0,33 x - 221 K   je še najbolj uravnotežena. Vsaka stran dobi nekaj od DDV. (glej izračun). Res je sicer, da na manj premožni strani največ poberejo tisti v sredini 1. razreda (2. razred ne dobi nič, sicer tudi nič ne izgubi). A to so natanko tisti, ki nič ne pridobijo z odpravo davka na izplačane plače, s čimer se to že delno kompenzira. Delno pa se tudi pri korekciji bilance med gospodarstvom in prebivalstvom (glej 3.5) ta učinek lahko razprši med širši manj premožen sloj.

Če iščemo egalitarno-nevtralno varianto, bomo najbrž izbrali to. Če bi želeli kompenzirati še desni učinek odprave progresivnega davka na plače, bi sicer morda izbrali še malo bolj levo. A če upoštevamo, da je bila ne tako davna uvedba DIP premik v levo, je morda sprejemljivo, če gremo zdaj toliko nazaj.

Zapisana varianta ima dodatno izvedbeno prednost, da se v 2. razredu ob enakih neto dohodkih ne spremenijo bruto plače. Torej v panogah, kjer taki zavezanci prevladujejo, ni treba spreminjati kolektivnih pogodb. (Še vedno pa se cena dela zniža za DIP)

Če pa bo izhodiščno stanje podvarianta sedanjega sistema, kot jo predlaga skupina M. Kranjca (stopnje 17%,28%,42%), bi v 2. razredu imeli y = 0,28 ( x - 2100 K ) + 357 K oz. y = 0,28 x - 231 K. Ta premica pa ne gre skozi zgoraj omenjeno točko. Uvajanje linearne dohodnine na tem izhodišču bi bilo za proračunsko blagajno precej neugodnejše. Učinek bi bil podoben, kot če bi šli najprej na y = 0,336 x - 231 K (gre skozi točko), nato pa bi z dodatnim prenosom bremena (vsaj delno na še višji DDV) stopnjo dohodnine znižali s 33,6% na 28%. To bi bil potem večji enkraten šok, čeprav je morda za kdaj kasneje tak nadaljnji trend smiseln. (Ali pa tudi ne, morda bi bilo bolje zniževati še prispevke, ne samo dohodnino.)

V nadaljnih računih bom izhajal iz zgornje uravnotežene variante. Če bi izbrali kako drugo (bolj levo ali desno), bi pač prišli do malo drugačnih številk.

Namesto   y = 0,33 x - 221 K   lahko zapišemo tudi   y = 0,33 ( x - 670 K ).   Če ne bi šli v minus, lahko rečemo, da imamo za 670.000 SIT večjo splošno olajšavo. Skupaj z obstoječo (točneje: predvideno za prihodnje leto po sedanjem zakonu) 591.900 SIT je to 1.261.900 SIT. Dobimo:

y = 0,33 ( z - 1.261,9 K )
y = 0,33 z - 416,4 K
z = osnova pred odbitjem splošne olajšave,
      torej bruto plača, zmanjšana za prispevke in eventuelne ostale olajšave

 

3.3    Dohodki iz premoženja in plače

Zgornji račun upošteva samo plače. Dohodki iz premoženja v povprečni plači niso všteti. Račun se torej izide celo, če bi za ta del cedularno vztrajali pri 20%. Če pa bi šli npr. na 25%, bi imeli celo nekaj rezerve.

Namesto tega pa bi lahko podoben učinek dosegli, če bi spremenili način obračunavanja dohodnine tako, da bi pri plačah v osnovo šteli celotno bruto plačo, torej pred odštevanjem prispevkov.

Označimo:
p = bruto plača
z = bruto plača, zmanjšana za prispevke

Dobimo:
z = p (1 - 0,221) = 0,779 p
y = 0,33 z - 416,4 K
y = 0,257 p - 416,4 K

To bi pomenilo, da se pri plačah nič ne spremeni, če bi imeli dohodninsko stopnjo 25,7% na osnovi bruto plače. (Preostale olajšave, predvsem na družinske člane, se v zneskih, določenih po sedanjem sistemu, odštevajo od "z", ne od "p", zato jih bomo v nadaljnjih računih še vedno množili z 0,33, ne pa z 0,257.)

Če zaokrožimo navzdol na 25%, bi razlika 0,7% bruto plače, ki predstavlja 0,9% stare osnove, lahko bila približno nadomestilo za odpravo olajšav po 112. členu (do 2% osnove), saj verjetno večina zavezancev ne izkoristi vsega. Tako bi približno zadostili načelu o ohranitvi neto dohodkov, če bi pri računanju novih bruto plač izhajali iz formule   y = 0,33 x - 221 K.

Če bi uvedli enotno dohodninsko stopnjo 25%, bi rezervo za pokritje teh 0,7% pri plačah našli v 5% razlike pri dohodkih iz premoženja (glej zgoraj). Pri premoženju pa načela o ohranitvi neto dohodkov itak ni možno upoštevati. Zavezanci tu tako ali tako nekaj pridobijo, čeprav 5% manj kot po aktualnem predlogu.

Če se za takšno razširitev osnove ne bi odločili, imamo še vedno lahko enotno dohodninsko stopnjo 32%, en odstotek smo pač pridobili pri zaokrožitvi 0,7% od bruto. Stopnja 32% bi bila še povsem sprejemljiva, vsekakor mnogo boljša od sedanjega sistema. Za večino napisanega tu v nadaljevanju se s tem nič bistvenega ne spremeni. Zneski UTD in BDI so enaki, splošne olajšave so pač formalno manjše v sorazmerju z manjšimi osnovami.

 

3.4    Splošna olajšava in UTD

Dobimo torej   y = 0,25 p - 416,4 K

oz.   y = 0,25 ( p - 1.665,6 K )

To formulo lahko razumemo, kot da imamo (ob 25% stopnji) 1.665.600 SIT splošne olajšave, ali pa imamo 416.400 SIT letno temeljnega dohodka, torej 34.700 SIT mesečno.

Recimo temu znesku "bonus dohodninske izravnave" (BDI). Neto plačnikom je vseeno, kako računamo, v vsakem primeru je njihova neto obveznost do države za toliko manjša od četrtine celotne (nezmanjšane) osnove. Ta številka je določena z izbiro dohodninske stopnje, če hočemo, da gre premica skozi omenjeno točko. Koeficient 0,33 pač pomeni BDI v višini 34.700 SIT. Višja stopnja bi pomenila več, manjša manj.

Država bi zavezancem lahko ta znesek nakazovala ločeno od pobiranja dohodnine. Vprašanje je, ali ga želi nakazovati tudi tistim, pri katerih ta znesek presega njihovo dohodnino. Če tega namena nima, potem se stvari z ločenim nakazovanjem le zapletejo. Potem je laže računati splošno olajšavo pri dohodnini in če osnova ne dosega olajšave, pač ne obračunati nič.

Če pa tak namen ima, potem je ločeno nakazovanje vsem enostavnejše, kot povezovati ta znesek z dohodnino. V tem primeru to postane UTD. To seveda pomeni, da mora nekje vzeti denar, s katerim ga pokrije tudi za neto prejemnike, tudi nezaposlene.

Če se tega denarja najde samo nekaj, a ne dovolj, je možno tudi razdeliti. Npr. od BDI 34.700 SIT jih lahko 10.000 nadomestimo s 40.000 SIT (mesečno) splošne olajšave, preostalih 24.700 SIT pa postane UTD.

Če bo (del) BDI postal UTD, torej ga bodo ljudje dobivali ločeno od plače, je treba seveda pri načelu ohranitve neto dohodkov sešteti UTD in neto plačo. Neto plača se torej ustrezno zmanjša.

V tu predlagani varianti bi v 2. razredu za to poskrbela že sama povečana dohodnina, bruto plače ostanejo enake (ne glede na eventuelno delitev BDI na UTD in olajšavo). V panogah, kjer prevladujejo zavezanci v katerem od ostalih razredov, bi morali bruto plače ustrezno zmanjšati. Zlasti v 1. razredu bi bila to pomembna razbremenitev industrije in pocenitev dela.

 

3.5    Bilanca med gospodarstvom in prebivalstvom

Eden od ciljev aktualnega predloga je tudi razbremenitev gospodarstva. Kaj to pomeni?

Gospodarstvo bi npr. lahko razbremenili, če bi država zmanjšala izdatke za vojsko ali za kak drug namen, ki ne pomeni neposredno transfera prebivalstvu. O tem bi lahko razpravljali, toda to je druga zgodba, ki z izbiro davčnega sistema nima zveze.

Druga možnost je, da računamo na rast davčnih prihodkov, ki bi se zaradi rasti gospodarstva do leta 2007 tako ali tako zgodila (ne glede na davčno reformo), in to izkoristimo za davčno razbremenitev. Zelo dobro, ampak tudi to še ni čisto ta zgodba, tudi tega ni prinesla reforma.

V kontekstu te zgodbe torej razbremenitev gospodarstva lahko pomeni le prenos bremena na prebivalstvo. To je seveda premik v desno. Lahko se zanj tudi odločimo, toda to ni edina koristna stvar, ki jo lahko naredimo.

Če zvišamo DDV, bodo en del bremena absorbirali ponudniki blaga, drugi del pa bo preko višjih maloprodajnih cen padel na prebivalstvo. Če smo pri tem znižali bruto ceno dela ob enakih neto dohodkih, pomeni prvi del prerazdelitev bremena znotraj gospodarstva, drugi del pa prenos dela bremena na prebivalstvo. Je pri tem res edina korist pri drugem delu? Najbrž ne. Tudi prvi del prispeva k pocenitvi delovne sile. Čeprav (v povprečju) ne razbremeni gospodarstva, pomeni spodbudo za zaposlovanje. To ni samo socialni, ampak tudi razvojni cilj, saj se z zaposlovanjem izkoristi človeški potencial, ki ga družba kot celota itak mora vzdrževati, tudi če se ga posamezni delodajalec (zaradi previsoke cene) otrese.

Če iščemo egalitarno-nevtralno možnost, lahko na nek način izravnamo bilanco med gospodarstvom in prebivalstvom, pa bo pozitivni učinek pocenitve dela še vedno ostal. Vsaj od prvega dela, tudi če ga v obsegu drugega dela izničimo.

In kako lahko to izravnamo? Če ocenimo, koliko prebivalstvo v povprečju izgubi z višjim DDV, moramo približno toliko vzeti gospodarstvu nekje drugje. Videli smo, da z izravnavo dohodninske lestvice znotraj skupine manj premožnih večino koristi poberejo tisti v sredini 1. dohodninskega razreda, oz. njihovi delodajalci. Ti so večinoma v slabše stoječih panogah, ki sedaj dobivajo različne oblike subvencij. Ker jih reforma davčno bistveno razbremeni, jim del teh subvencij lahko vzamemo.

Če bi ta denar na nek način razdelili prebivalstvu (štetemu po glavah, ne po dohodkih), bi bila to v glavnem prerazdelitev znotraj skupine manj premožnih (ki jim pripada večina glav). Če bi ga namesto k vsem enako usmerili k vzdrževanim družinskim članom, bi bila to hkrati še korekcija "družinske anomalije" (glej 2.3)

Ubili bi tri muhe na en mah. Ta denar torej sodi v maso za UTD nezaposlenih, pri čemer bi efektivno šel v glavnem k družinskim članom zaposlenih, saj najrevnejši (brezposelni) svoj del v večji meri krijejo iz znižanja obstoječih socialnih pomoči, ki so višje od davčnih olajšav prvih.

 

3.6    DDV

Za poenostavitev davčnega sistema je bistvena linearna dohodnina. Progresivna lestvica je vir večine težav, kot so poračuni za nazaj, nejasnost, koliko bomo z nečim zaslužili, odvisnost davka od časovne razporeditve enakega plačila za enako delo, to, da se preko neke meje nič ne splača, že omenjena družinska nedoslednost itd.

Vseh teh težav z različnimi stopnjami DDV ni. Razlika v obdavčitvi se naredi takoj in je jasna vnaprej. Olajšave npr. za zdravila pri dohodnini je res smiselno ukiniti, saj jih lahko damo pri DDV. Zakaj bi vsi zbirali račune, če pa se ve, kje se to naredi na enem mestu.

Če je približno tretjina blaga obdavčena po nižji stopnji DDV, bi namesto z enotno 20% stopnjo enako zbrali npr. z 22% in 16% ali pa s 23% in 14%. Z manj šoki za potrošnike, živilsko industrijo, kulturo itd.

Tu je dobro spomniti, da je po aktualnem predlogu večji del dviga DDV nadomestilo za odpravo davka na izplačane plače, samo manjši del za izravnavo dohodnine. Odprava DIP je seveda smiselna, želim le opozoriti, da tolikšen dvig ni cena za to, kar tu obravnavam. Je pa posredno povezano, ker UTD blaži posledice dviga DDV.

Če pa bi se vendarle hoteli izogniti tolikšnemu skoku DDV naenkrat, je tudi možno, da DIP ne odpravimo takoj v celoti, ampak za začetek odpravimo le njegovo progresivnost, torej da imamo 3,8% (ali pa kaj manj) za vse. Izpad prihodka iz DIP bi bil tako približno pol manjši, morda bi se izšlo nekje pri DDV 22% in 12%. Nadaljnje zmanjšanje ali odprava DIP bi lahko sledilo kasneje, ko bi že videli, kako kaže z bilanco davčnih prihodkov, lahko tudi sredi leta. Ali pa kdaj kasneje s preostalim dvigom DDV. To je najenostavnejši del reforme, saj ne posega v bruto plače. Ni nujno, da je v paketu.

V tem primeru bi lahko DIP izenačili na 3,8% za vse, tudi tiste, ki ga zdaj ne plačujejo. Ne glede na odpravo izenačenega DIP je namreč odprava te relativne razlike že kompenzirana pri izravnavi dohodninske lestvice. (glej 3.2, uravnotežena varianta)

Kdaj še kasneje bo smiselno nadaljevati še dlje s prenosom bremena s cene dela na DDV. Ne le z dohodnine, tudi z dela prispevkov. Na koncu se bomo morda res približali enotni davčni stopnji nekje med 25% in 30%. Ampak s tem bo dobro malo počakati na podoben trend v drugih evropskih državah (ravnokar o dvigu DDV razmišlja Nemčija), da ne bo prevelikega razkoraka v DDV.

 

3.7    Predlog

Če izhajam iz zgoraj obravnavane (po mojem najsprejemljivejše) variante za dohodnino in predpostavim popolno odpravo DIP, dobim tole:

enotna dohodninska stopnja: 25%
UTD za polnoletne osebe, mesečno: 34.700 SIT
UTD za mladoletne osebe, mesečno: 13.000 SIT
višja stopnja DDV: 23%
nižja stopnja DDV: 14%

Olajšav na dohodnino ob polnem UTD ni*, tudi prispevki se ne odštevajo od osnove**.
UTD je neobdavčen dohodek***.

* Odbitki stroškov, vezanih na nastanek dohodka, so seveda nekaj drugega.

** Morda z izjemo drugega stebra, da ne bi prenagljeno naredili zmede v konceptu. Čeprav je vprašlijvo, koliko ima ob enotni dohodninski stopnji še smisla različno obravnavati drugi in tretji steber.

*** Če bi ga formalno obdavčili, so vse tukaj navedeno neto zneski, bruto se preračuna.

Mladoletni osebi pripada polna (odrasla) višina UTD, če je dohodnina njenih lastnih dohodkov višja od razlike (21.700 SIT mesečno oz. ustrezen letni znesek), sicer je do te meje dohodnine oproščena. Drugih olajšav na študentsko in dijaško delo ni.

Številka 34.700 SIT je zgoraj izračunani BDI, če računamo, da bi ves postal UTD.

Otroška višina 13.000 SIT predstavlja 33% od sedanje olajšave za vzdrževanega družinskega člana (474.900 SIT letno), ki bi jo s tem nadomestili.

Za otroški UTD je torej jasno, da je za vse otroke proračunsko pokrit. Če brezposelni starši nimajo dohodninskih olajšav, so pa tu socialni prejemki, ki bi jih seveda ustrezno znižali. Vprašljiva pa je lahko višina odraslega UTD. Za zaposlene (vključno z neto prejemniki) je BDI pokrit, saj je bil na tej osnovi izračunan. Tudi za upokojence je možno pač preračunati višino pokojnine, bilanca ZPIZ se itak poravna iz proračuna, to je ista vreča.

Vprašanje je pri nezaposlenih. Tu je ključno, koliko obstoječih socialnih transferov (že omenjeni kos torte) lahko dejansko nadomestimo z UTD in prihranek zlijemo v skupno maso za UTD nezaposlenih. Zraven gredo seveda tudi vse obstoječe davčne olajšave za polnoletne vzdrževane družinske člane in za študentsko delo. Potem pride zraven denar od korekcije bilance med gospodarstvom in prebivalstvom (glej 3.5) Nekaj lahko doda država iz obstoječih virov na račun prihranka pri stroških socialne in subvencijske administracije. Tudi ni čisto nujno, da se skupni dohodek v primerjavi z obstoječimi socialnimi transferi nikomur ne zmanjša (če ne gre za velike razlike). Bistvena prednost UTD je namreč tudi v tem, da ga lahko dopolniš s priložnostnimi zaslužki, tudi če nimaš redne plače. Za razliko od obstoječih socialnih podpor, ki se v primeru lastnega zaslužka lahko zmanjšajo.

Če ne bi šlo drugače, bi bila rezerva lahko tudi v tem, da bi "otroško" višino UTD namesto polne dobivali tudi vsi polnoletni redno vpisani dijaki in študentje, oz. vsi tisti, ki jim država v celoti plačuje šolanje. (Tisti s štipendijami bi bili pri tem celo na boljšem, saj bi se jim štipendije toliko manj zmanjšale, hkrati pa bi imeli še dohodninsko olajšavo na lastne zaslužke v višini razlike.) Verjetno pa bi to vezali na celo šolsko leto, da se ne bi junija množično izpisovali, razen v primeru, ko nekdo s prekinitvijo sredi šolskega leta izgubi nek drug socialni transfer, npr. štipendijo. Dohodninska olajšava pa bi itak avtomatično veljala do pridobitve polnega UTD, saj formalno ne bi bila vezana na šolanje.

Ob vsem tem se mi zdi številka 34.700 SIT dosegljiva. Če pa se le ne bi izšlo, imamo še vedno lahko nižji UTD in ostanek BDI v obliki splošne olajšave. Obe tu navedeni številki pomenita bolj okvir, zgornjo in spodnjo mejo (seveda sta še podvrženi revalorizaciji in verjetnemu preračunu v evre). Lahko bi bila tudi otroška višina več kot 13.000 SIT, če bi se npr. tako lepše ujela z odpravo obstoječih transferov, ne le dohodninske olajšave.

V najslabšem primeru pa bi se gotovo izšlo, da bi imeli tudi za odrasle vsaj tolikšen UTD, kot je zgoraj predlagano za otroke, torej za vse enako. To je mesečno 13.000 SIT UTD in 86.800 SIT splošne olajšave (torej oprostitev dohodnine do 21.700 SIT). To je že samo nadomestilo za obstoječe olajšave za vzdrževane družinske člane. Tistim nezaposlenim, ki jih nihče ne vzdržuje, bi pač toliko znižali podpore, to je skoraj vse pokrito.

Ob olajšavi 86.800 SIT bi delavec s plačo 86.800 SIT bruto imel neto plačo 67.617 SIT (prispevki 19.183 SIT). Skupaj s 13.000 SIT UTD to znese 80.617 SIT neto dohodka, kar je ravno približno sedanja zajamčena neto plača.

UTD 13.000 SIT torej tudi pomeni, da bi delavec z zajamčeno plačo (neto blizu 67.617 SIT) ravno še v celoti izkoristil splošno olajšavo 86.800 SIT. (Pri manjšem UTD bi bila olajšava večja in se ne bi več izšlo.) Torej bi jo izkoristili vsi polno zaposleni, ki imajo zajamčeno plačo ali več. Ob upoštevanju načela ohranitve neto dohodkov bi bila s tem tudi v 1. razredu zveza med novo in staro bruto plačo linearna. To bi močno olajšalo prilagajanje kolektivnih pogodb. V tem primeru bi bile bruto plače tudi že enake kot v optimistični varianti. Eventuelno kasnejše višanje UTD ne bi več zahtevalo popravljanja kolektivnih pogodb.

Ta (začasna?) varianta je nekoliko bolj desna, saj UTD v višini, ki večini samo nadomesti dohodninske olajšave, ne amortizira vpliva dviga maloprodajnih cen na standard prebivalstva. Tu ni korekcije bilance med gospodarstvom in prebivalstvom (glej 3.5). Po drugi strani seveda to pomeni, da v povprečju razbremeni gospodarstvo enako kot aktualni predlog.

 

3.8    Zakaj UTD

Zakaj je pomembno, da gre čim večji del BDI v UTD in ne v splošno olajšavo?

En razlog je seveda v tem, da je vse skupaj vezano na dvig DDV in s tem življenjskih stroškov. UTD je tu tisti amortizer, ki prestreže posledice tega dviga ne le za zaposlene, pač pa, če že ne za vse, vsaj za bolj ogroženi del prebivalstva. Samo družine, kjer so vsi odrasli (varno) zaposleni, s tem ne pridobijo.

Drug razlog je v tem, da majhen UTD večine obstoječih socialnih transferov ne bi odpravil, ampak le zmanjšal. Tako ne bi nič prihranili pri socialni administraciji. Pri nekaterih majhnih transferih, ki se namenoma (upravičeno?) prekrivajo, bi bilo potem tudi sporno, kaj zmanjšati in česa ne. Večji UTD v višini seštevka obeh bi seveda problem odpravil.

Visok UTD poskrbi tudi za uravnoteženost reforme v kvadratnem členu. Torej za razmerje med srednjim slojem na eni strani ter bogatimi in revnimi na drugi. Bogatim in revnim se namreč zniža davčna obremenitev (bruto plača) bolj kot srednjemu sloju. Po drugi strani pa srednji sloj največ pridobi z UTD svojih polnoletnih vzdrževanih družinskih članov. Bogatim se to ne pozna dosti, revnim pa se odšteva od obstoječih podpor.

Še en razlog bi bila lahko eventuelna uvedba cedularne obdavčitve dohodkov iz premoženja, kot predlaga Kranjčeva skupina. To je dobro za bogate, vendar lahko prizadene koga manj premožnega. Npr. gospodinjo, ki ji je edini dohodek oddajanje stanovanja. S cedularno obdavčitvijo bi izgubila dohodninske olajšave in nižjo stopnjo v progresivni lestvici. UTD pa ni vezan na vrsto davčne obveznosti, dobijo ga vsi.

Najbolj temeljni razlogi za uvedbo UTD pa seveda niso vezani na sedanjo reformo, ampak so aktualni v vsakem primeru. Van Parijs in ostali navajajo kup tehtnih argumentov. Morda najpomembnejši je odprava zaposlitvene bariere. Če človek zasluži samo malo denarja, pri tem pa se mu zniža socialna podpora, se mu vse skupaj ne splača. Od težko zaposljivih ljudi torej sedaj pričakujemo, da si bodo našli redno delo za polno plačo ali pa nič. Veliko laže bi šlo postopno, za začetek morda s priložnostnimi deli ali za krajši delovni čas. UTD bi ostal pri tem za razliko od obstoječih pomoči nedotaknjen. Morda celo za obiranje hmelja ne bi bilo več treba uvažati delavcev.

Pomembno je tudi, da se z uvedbo UTD ustrezno zniža zajamčena plača. Predpisana zajamčena plača namreč pomeni, da smo del prebivalstva obsodili na nezaposljivost. Tiste, ki s svojimi sposobnostmi ne morejo ekonomsko upravičiti takšne cene svojega dela. Seveda pa se delovne sposobnosti in navade posameznika lahko sčasoma izboljšajo, pomemben je mehak prehod.

Ostane še nekoliko abstrakten argument, da edino UTD (in ne splošna olajšava) pomeni, da je zveza med dohodkom in dohodnino dosledno linearna. Splošna olajšava na nek način še vedno pomeni, da imamo dvostopenjsko progresivno lestvico s stopnjo 0% v prvem razredu. S tem se nekatere stvari še ne poenostavijo čisto v največji možni meri, zlasti za zavezance, ki se gibljejo okrog meje.

 

3.9    Primerjava z aktualnim predlogom

Tu predlagana varianta je nekoliko slabša od aktualnega predloga predvsem za bogate. Poglejmo, kolikšna je razlika. Vzemimo npr. vrhunskega strokovnjaka, ki ima dovolj veliko plačo, da se mu UTD in splošna olajšava skoraj ne poznata. Izračunajmo njegove skupne dajatve državi.

V sedanjem sistemu (točneje, podatek za 6.dohodninski razred 2003) taki dosežejo efektivno dohodninsko stopnjo okrog 41%. (Najbogatejši in tisti, ki izkoristijo podpovprečno količino olajšav, še več, a vzemimo to številko.) Če gre za plačo, je strošek delodajalca še 14,8% DIP in 38,2% prispevkov, skupaj 53% na bruto plačo. Ta predstavlja 128% dohodninske osnove (ob 22,1% prispevkov). Torej dajatve na bruto plačo predstavljajo 68% dohodninske osnove. Skupaj z dohodnino je to 109% osnove ali 185% neto plače.

Po aktualnem predlogu bi plačal od bruto plače samo 38,2% prispevkov, kar predstavlja 49% dohodninske osnove. Skupaj z 20% dohodnino je to 69% osnove ali 86% neto plače. (razlika 99%)

Tu predstavljena možnost pomeni, da bi se 38,2% prispevkov in 25% dohodnine, skupaj 63,2%, obračunalo na osnovi bruto plače. Ta ob 47,1% dajatev (25% dohodnine + 22,1% prisp.) predstavlja 189% neto plače, torej 63,2% bruto plače pomeni 119% neto plače. (razlika 66%)

Če gre za plačo, najbogatejši torej še vedno pridobijo dve tretjini izboljšave, ki jo je predvidel aktualni predlog. Pri vseh ostalih (tudi pri relativno premožnih), ki se jim UTD že bolj pozna, je razlika še manjša. Pri podpovprečno premožnih je seveda pozitivna.

Pri dohodkih iz premoženja je razlika še manjša. Znižanje z 41% na 25%, torej 16%, pomeni tri četrtine znižanja z 41% na 20%, torej 21%, če vzamemo, da je v tem primeru bruto znesek tisti, ki se ne spremeni.

Če pa bi hoteli na ta način, torej z obdavčitvijo cele bruto plače, na vsak način priti do enotne stopnje 20%, bi to ustrezalo stopnji 26% od osnove po starem. Skozi točko povprečja gre premica y = 0,26 x - 102 K, iz katere izračunamo BDI v višini 21.300 SIT mesečno. Skupne dajatve nekoga z visoko plačo bi bile v tem primeru ravno 100% neto plače. Ta varianta je seveda nagnjena desno od sedanjega stanja, a približno pol manj, kot če bi uvedli 20% od osnove po starem, torej po odbitju prispevkov.

 

4. Primerjava s Slovaško

Slovaška je že uvedla EDS. Šlo je seveda za reformo desne vlade, ki je podrobnosti izbrala tako, da je šlo za močan premik v desno. Enotna davčna stopnja je bila postavljena dokaj nizko (19%), torej so morali prihraniti pri sociali. Izenačili so tudi DDV, kar je prineslo precejšen dvig življenjskih stroškov brez ustreznega nadomestila. Za to ceno so pridobili precej tujih investicij, kar je bil tudi namen.

Ker je socialna cena le precej visoka, pa sedaj resno razmišljajo o predlogu Richarda Sulika, soavtorja tudi prve reforme, da bi uvedli sistem, ki je v teoriji znan kot negativna dohodnina. Oni bi temu rekli "prispevni bonus". To je efektivno nekaj podobnega kot temeljni dohodek, čeprav se v podrobnostih razlikuje.

Ker me tu ne zanima uvedba EDS brez UTD, ampak kombinacija, ne bom govoril o obstoječem stanju na Slovaškem, ampak predvsem o modelu, kot bi ga uvedel R. Sulik (http://www.sulik.sk). Seveda pa gre za nadgradnjo obstoječega stanja oz. reforme z uvedbo EDS.

 

4.1    Prispevni bonus

Po Sulikovem predlogu naj bi nek zagotovljen znesek, t.i. prispevni bonus, v višini eksistenčnega minimuma (EM) dobili vsi državljani brez drugih dohodkov. Tistemu, ki bi kaj zaslužil, bi se prispevni bonus postopno zniževal za 10% zaslužka. Ko bi zaslužek nekoga dosegel 10 EM, torej ne bi več dobil nič. To se ne bi financiralo iz davkov, ampak iz posebnega "prerazdelitvenega prispevka" v višini 20% zaslužka, a ne več kot 2 EM. Premožnejši bi torej plačevali pavšal 2 EM.

EM za leto 2005 je 4.580 SKK (ne pove, a po številki sklepam, da na mesec). Vse zgoraj napisano velja za bruto zneske (tudi prispevni bonus bi še obdavčili) torej dejansko 2.794 SKK neto (približno 17.000 SIT).

Pri 39% obdavčitvi (19% davek + 20% prispevek, vse od iste celotne osnove!) je neto znesek 61% osnove, torej se neto prispevni bonus začne pri 0,61 EM, se zmanjša za 6,1% bruto zaslužka in pade na 0, ko bruto zaslužek doseže 10 EM.

Na prvi pogled je zadoščeno pravičniški zahtevi, da te "socialne podpore" ne bi dobivali bogati (z dohodkom nad 10 EM). Ampak vse skupaj je samo stvar poimenovanja. Efektivno bi bil rezultat povsem enak, če bi rekli, da vsi dobijo UTD v višini 0,61 EM, od zaslužka pa se plačuje 26,1% prerazdelitveni prispevek, do največ 2,61 EM. Tako tisti z zaslužkom do 10 EM kot tisti nad to mejo bi bili v seštevku na istem.

Nekaj razlike bi bilo le pri družinskem seštevanju. Če prav razumem, bi Sulik prispevni bonus priznaval na osnovi skupnih družinskih dohodkov, prispevek pa bi pobiral (oz. omejil na 2 EM) od posameznika. A to se zdi precej arbitrarna razmejitev, zakaj ravno 6,1% tako in 20% drugače. Dejansko se ta razlika pozna samo tistim z zaslužkom nad 10 EM, torej je takšno kompliciranje toliko bolj nesmiselno. Za razliko od negativne dohodnine je UTD dosledno vezan na posameznika, tu ni nobenih družinskih kombinacij.

V glavnem to pomeni le nepotrebne administrativne zaplete, če se s tem, koliko kdo zasluži, ukvarjata dve inštituciji namesto ene. Davčna služba se tako ali tako mora in je za to tudi najbolj usposobljena. Ni mi čisto jasno, zakaj naj bi nezaposlene šikanirali z vsakotedenskim obiskom na nekem uradu (razdelek 2.4.8 Sulikove knjige na spletu), če dejansko od tega ni nič odvisno (razen, da isti znesek uveljavijo z drugačnim obrazcem).

 

4.2    Prerazdelitveni prispevek

R. Sulik vztraja, da je "prerazdelitveni prispevek" nekaj drugega kot davek. Pravzaprav naj bi bilo to nekaj podobnega kot naši prispevki iz plač za ZPIZ, zdravstveno zavarovanje itd. "Prispevni bonus" pač obravnava kot socialno pomoč, kar naj bi se financiralo iz istega žaklja kot zdravstvo in prvi steber pokojninskega sistema. V resnici od prvega stebra ne bi dosti ostalo. Upokojenci naj bi bili upravičeni le do prispevnega bonusa v višini EM, če niso z drugim stebrom poskrbeli za kaj več. Ne vem, kako daleč so Slovaki z uvajanjem 2.stebra. Če niso, potem je to dokaj drastičen udarec po upokojencih, kakršnega si v naših razmerah težko predstavljam. A tudi če so, potem pomeni, da je plačevanje pokojninskega zavarovanja pač stvar plačevanja 2.stebra in je to primerljivo z našim prispevkom za ZPIZ (ki pri nas še vedno pomeni glavni del pokojninskega zavarovanja). "Prerazdelitveni prispevek", ki bi ga plačevali povrh tega, in to od vseh dohodkov, je torej bolj primerljiv z našo dohodnino, oz. delom dohodnine, saj bi oni še vedno zraven plačevali tudi "pravi" davek v višini "enotnih" 19%. Res pa je, da vključuje tudi zdravstvo in vsaj (manjši?) del pokojnin, zato je skupno stopnjo težko primerjati z našo dohodnino.

Ideja, da se ta "prispevek" plačuje od vseh dohodkov in ne le od plač, je seveda vezana na radikalno pokojninsko reformo, ki se je jaz ne bi loteval tako na hitro. Prej pa ne moremo enako obravnavati plače, ki prinaša pokojninsko dobo, pravico do bolniških nadomestil itd., in dohodkov, ki vseh teh pravic ne dajejo. Vsekakor bi se v naših razmerah vsaj v prvi fazi izognil vpletanju prispevkov v celo zgodbo. To je potem prevelik zalogaj naenkrat in izid preveč nepredvidljiv.

 

4.3    Regresivna lestvica

Sulikovi nekoliko za lase privlečeni argumenti za razliko med davki in prispevki so v nasprotju z njegovim lastnim nasprotovanjem "namenskosti" (slovaško "adresnost'") državnega zbiranja denarja. V bistvu gre za to, da mu ni treba priznati, da odstopa od enotne davčne stopnje in uvaja regresivno dohodninsko lestvico: 39% (oz. 45,1%, če štejemo kot UTD) do 10EM in 19% nad to mejo.

Če računamo kot UTD, je lestvica celo trostopenjska. Srednja stopnja sega od 10 EM do gibljive zgornje meje, odvisne od števila vzdrževanih družinskih članov in njihove starosti. Nekdo, ki vzdržuje samo zakonca, pride npr. do 20 EM, če vzdržuje samo otroka, pa do 13,3 EM. Če vzdržuje oba, do 23,3 EM. Stopnja je tu 25,1% (19% + 6,1%).

DDV torej ostaja na 19%, dohodnina gre za večino na 39% (oz.45,1%). Regresivna lestvica pa pomeni, da gredo s spremembo dohodninske lestvice dlje v desno, kot z negativno dohodnino v levo. Učinka se ne kompenzirata, skupni učinek reforme je desen. Kako močno desen, pa težko ocenim, ker ne vem, koliko v njihovih razmerah dejansko pomeni višina meje 10 EM, se pravi, koliko zavezancev oz. njihovega dohodka se izmakne spodnji (višji) stopnji. Tu je učinek lahko zelo različen (primerjaj 4% proti 50% v razdelku 2.5 zgoraj). Vsekakor gre tu predvsem za razmerje med bogatimi in srednjim slojem.

 

Če sklenem, vrag je v podrobnostih. Vse je odvisno od izbire parametrov. Nič ni narobe s slovaško idejo o poenostavitvi. Tudi ideja, da bi z negativno dohodnino reševali položaj najrevnejših, je čisto v redu (čeprav bi bil UTD v tehničnih podrobnostih elegantnejša rešitev). V razmerju med bogatimi in srednjim slojem pa pač vztrajajo pri bolj desnih rešitvah, če se bodo tako odločili, možne so tudi druge variante. Celotno breme solidarnosti z najrevnejšimi pride na pleča srednjega sloja, bogati bi bili skoraj izvzeti.

Tu sicer lahko problematiziramo tudi stališče, da gre pri tem sploh za solidarnost. Kot utemeljujejo mnogi zagovorniki UTD, gre v bistvu za rento na uporabo naravnih bogastev in drugega skupnega premoženja družbe, ki ga ekonomsko uspešnejši pač izkoriščajo v večji meri, zato plačajo tudi več davka. A tudi če bi šlo za solidarnost, je načelno težko upravičiti to obremenitev zgolj srednjega sloja.

Vsaj pragmatično je to na Slovaškem laže razumeti, saj cena dela srednjega sloja za evropski trg ni previsoka, torej si jo lahko privoščijo davčno bolj obremeniti. Bogati (investitorji) pa so bolj gibljivi. V Sloveniji ta argument (vsaj prvi del) že ne drži več, saj so naše bruto plače že blizu evropskim. V naših razmerah torej verjetno ni smiselno razmišljati, da bi šli še dlje od linearne dohodnine, torej na regresivno lestvico.

 

5. Kje še se skriva UTD?

Videli smo, da se v progresivni dohodninski lestvici efektivno skriva kos UTD. Za začetek bi bila uvedba UTD v takšnem obsegu dovolj. A če pogledamo še kam, ga lahko najdemo še marsikje v obstoječih razmerjih.

 

5.1    Struktura bruto plač

po kolektivnih pogodbah je lahko čudna reč. Lahko se vam zgodi, da imate npr. za poln delovni čas (40 ur tedensko) plačo 200.000 SIT, če delate 44 ur na teden, pa plača ne bo 220.000 SIT, kot bi morda pričakovali, ampak kakih 210.000 SIT.

Vsaka branjevka ve, da je treba ceno krompirja pomnožiti s kupljeno količino, ne pa npr. sešteti obeh števil. Le piscem naših kolektivnih pogodb dela ta logika težave. Tam se tkim. koeficienti za povečan obseg dela pogosto seštevajo s stvarmi, ki bi morale določati ceno dela (osnovna razvrstitev, izobrazba, izkušnje, psihične obremenitve itd.). Rezultat so plače kot v zgornjem primeru. A to ni zgolj naključje. Takšne plače odražajo naše pojmovanje "pravičnih" razlik v plačah. Ker pač pojmujemo plačo predvsem kot pravico do spodobnega preživetja in ne kot tržno ceno dela.

Kolikšna je torej cena vašega dela v zgornjem primeru? Sodeč po nadurah stane tedenska ura (pribl. 4 ure v mesecu) 2500 SIT. Poln 40 urni delavnik torej stane 100.000 SIT na mesec. In zakaj dobite še drugih 100.000? To ni vrednost vašega dela, ampak vam pripada, ker obstajate. Ker imate kot član družbe neke pravice.

Težava je le v tem, da pade breme zagotavljanja teh pravic na vašega delodajalca. Ta si zato seveda želi imeti na skrbi čimmanj takih upravičencev. Drugače povedano, zanj je ceneje, če čimbolj obremeni čimmanj delavcev, kot da bi jih zaposlil več. Morda bi v tem lahko iskali vzroke za preobremenjenost delavcev, namesto da jih iščemo npr. v odpiralnem času trgovin.

Če bi za del našega dohodka, ki ne predstavlja tržne cene dela, ampak izvira iz članstva v družbi, poskrbela celotna družba, denar pa zbrala z nevtralno obdavčitvijo, bi ta problem odpadel.

 

5.2    V globalnem gospodarstvu

je delo poceni. Kljub temu imamo v razvitem svetu mnogo višje plače kot npr. v Aziji. Kitajec lahko dela enako ali več kot jaz, pa bo imel v večini primerov mnogo manjšo plačo. Torej lahko podvomimo, da moja plača v celoti izvira iz vrednosti mojega dela. V resnici je velik del izvira iz dejstva, da sem se pač rodil v Evropi. Gre torej za dediščino, ne za zaslužek. Če bi to tudi formalno priznali, bi se izognili mnogim administrativnim posegom v gospodarstvo in posledično tržnim neravnovesjem, kot je brezposelnost. Kar mi ne pripada zaradi vrednosti mojega dela, ampak zaradi državljanstva, naj mi da država in ne delodajalec!

Tržna vrednost dela na globalnem trgu pač je, kolikor je. (Seveda se ne bi povsem izenačila, tudi če se država ne bi nič vmešavala. Tu so transportni stroški, jezikovne in kulturne ovire, slabša izobrazbena struktura, infrastrukturni problemi v deželah v razvoju itd.) Če pa si državljani razvitega sveta na osnovi dediščine bogate družbe lahko privoščimo višji standard, si to vzemimo tako, da naredimo v gospodarstvu čimmanj zmede, torej z nevtralnim davčnim sistemom, in si to razdelimo z UTD.

 

Nekaj več o dolgoročnejših ciljih uvedbe UTD glej:

O pravičnosti v kapitalizmu in pečenki v pralnem stroju

 

Domov          Copyright © 2005 Uroš Boltin         mailto:info@urosboltin.com